Prostovoljstvo

Želite postati prostovoljec?

Ste srčna in razumevajoča oseba, ki je ni strah drugačnosti?

Naši uporabniki potrebujejo pomoč pri igranju, učenju, spremljanju, komuniciranju, druženju,... tudi starši, ki pregorevajo potrebujejo predah, da lahko kompetentno poskrbijo za svoje otroke. Pridružite se nam, veseli bomo vaše pomoči.

Moje delo s avtističnim otrokom

Deček, katerega sem spoznala je prvi otrok s posebnimi potrebami, katerega sem lahko spoznala podrobneje. Prvi vtis je bil strah. Vendar ne strah pred otrokom, vendar stvar pred tem, da ne bom bila dovolj sposobna, iniciativna, pripravljena in dovolj kos otroku s posebnimi potrebami. Ker se šolam v smeri predšolska vzgoja, sem imela ogromno idej, kaj vse lahko s dečkom počnem. Vendar, kaj hitro sem ugotovila, da pa to delo ni niti najmanj podobna delu s otroci v vrtcu. V vrtcu sem vedno lahko pričakovala kakšen bo odziv otrok, pri delanju s avtističnim dečkom, pa je bila vsaka ura nepričakovana, nikoli nisem bila zagotovo prepričana ali bo dejavnost njemu ugajala. Ugotovila sem, da z raznimi detajli ne smem pretiravati, sprva sem seboj nosila velike plakate, veliko različnih slik, vendar ugotovila sem, da moram sprva začeti počasi in s stvarjo po stvarjo. Izpostavila bi 3 stvari, ki so mi in mi bodo ostale v spominu. Te tri dejavnosti so bile prelivanje vode iz lončka v lonček, risanje s temperami in branje pravljic. Prelivanje je bila dečku najbolj všeč. Seboj sem imela različno velike lončke, otrok je pa prelival vodo v manjše, zanimivo mi je bilo, da se deček ni ustavil ko je bil lonček že poln. Pričakovano je bilo okoli naju povsod polito, vendar s časoma je otrok že sam reguliral, kdaj se mora ustaviti, kar pa je dokaz, da pa sva vseeno napredovala, pa čeprav bi nekdo rekel da sva »samo« prelivala. Prav tako s temperami, s časoma je sam slikal različne črte in za na konec, ko je bil dan, da se dečku enostavno ni kaj dosti ljubilo za delo, sva se ulegla, odprla sem revijo Ciciban in vedno prebrala novo pravljico in  deček je zgodbi sledil, gledal slike in poslušal. Iz vsega tega dela sem se naučila to, da ni vedno vse v končnem izidu, vendar v procesu. Prav tako se poleg umažemo, popacamo, polijemo, ampak je lahko to za otroka nepozabljiva izkušnja. Prav tako sem ugotovila, da če dečku ni bilo za intenzivno delo, ni bilo smiselno vstrajati, nato sem dejavnost spremenila in tudi otroku pustila zmes prosti čas, ter ga nisem silila v delo, dokler ni bil pripravljen. Jaz vem, da je deček s katerim sem delala zelo nadarjen otrok, četudi je otrok s posebnimi potrebami. Premagoval je strah, zapomnil si je veliko stvari, prav tako pa je to otrok, ki je tako iskren in čustven otrok, kar pa je na koncu najpomembnejše. Vsaki dan sem ga spoznavala in želela ugotoviti, kako se počuti, kaj misli.  Ne bom trdila, da je takšno delo lahko delo, je pa nepozabljivo ter premalo cenjeno. Izkušnja spremeni marsikateri pogled, tako na vse otroke s posebnimi potrebami, na njihove družine, na šole in vse ostale delavce, ki so prisotni pri njihovem razvoju in odraščanju. 

Nuša Najdenik